O mestu:

• Uvala Soline je pravi turistični biser. V tej približno tri milje dolgi in okoli miljo široki ter skoraj kot jezero zaprti uvali čistega in toplega morja, se na njenih obronkih nahajajo slikovito nameščena turistična naselja: Klimno, Soline, Čižići in Meline, od katerih je vsako na svoj način močno privlačno turistom.
  
  
• Naše bogastvo, na katerega smo vsi ponosni ter naša prednost glede na ostala turistična mesta, je ohranjena in nedotaknjena narava. Pas borovega gozda in gosta listnata vegetacija, tipični mediteranski pejsaži s slikovitim kraškim in nizkim rastlinstvom, čisto morje s peščenimi in kamnitimi plažami, krotke in naravno zaščitene uvale idealne za jadranje, surfanje, smučanje, potapljanje in ostale športe na vodi ter pod vodo, naravno zdravilno blato, katerega zdravilne značilnosti so znanstveno dokazane ter številne kulturno-zgodovinske znamenitosti.

O zgodovini:

• Glede na to, da se ob začetku VII. stol. na Krk priseljujejo Hrvati, in to preko morja z vzhodnega dela kopna, je razumljivo, da so ravno vzhodni deli otoka - med katere spada tudi del občine Dobrinj - najstarejše hrvaške naselbine na Krku. Še več, ti njegovi vzhodni deli so tudi zibelka hrvaške pismenosti in kulture, saj je na njih - poleg Dobrinja tudi v Omišlju, Vrbniku in Baški (Baščanska plošča) – nastala glagoljica, najstarejši hrvaški zapis, ki se je ohranil vse do današnjih dni.
  
  
• V okviru vseh najstarejših naselij, imajo Soline glede gospodarstva dobrinjskega področja vsebinsko najbolj bogato zgodovino. Pod Solinami, na Melinah, so že v rimskih časih obstajale soline, v katerih je po trditvah samih Rimljanov, proizvedena izvrstna sol. In to v tolikšni količini, da se je tudi izvažala. Tako je poleg jagnjetine bila sol verjetno prvo izvozno živilo dobrinjskog področja. Kasneje so soline uspešno koristili tudi krški knezi Frankopani, ali samo do pred konec XV. stol., ko so jih ukinili Benečani, in to zato, ker je ta izvrstna sol konkurirala njihovim solinam.
  
  
• Toda od XI. stol., ko se prvič omenja politično, administrativno in cerkveno središče svojega področja, govorimo o Dobrinju. Verjetno se vse od takrat imenuje tudi kot mesto, verjetno po latinski besedi castellum (utrjeno mesto), kar je poleg ostalih šestih krških mest kaštelov v srednjem veku tudi bil. Od ostalih se loči po eni razliki, edino on ni bil obdan z obzidjem, zaradi česar je tudi pogosteje stradal skozi dolgo zgodovino v primerjavi z drugimi.